Elegije
Elegidia
Uvodna opomba
Sulpicija je edina pesnica, katere latinski verzi so se ohranili iz antike: šest kratkih elegij, uvrščenih v tretjo knjigo Tibulovega korpusa ([Tibul] 3.13–18). Bila je hči pravnika Servija Sulpicija Rufa in varovanka velikega mecena Marka Valerija Mesale Korvina. V prvi osebi piše o svojem razmerju z mladeničem, ki ga imenuje Kerint — grški psevdonim v elegični maniri. To je glas resnične ženske iz avgustejskega Rima: neposreden, ponosen in družbeno izpostavljen na način, kakor moška ljubezenska elegija nikoli ni.
Zbirka se odpre (3.13) s podvigom, kakršnega ženski govor v rimski poeziji ne pozna: Sulpicija razglaša lastno erotično izpolnitev in je noče skrivati. Rajši bi jo govorice obtožile, da je ljubezen razgalila, kakor da jo je zaradi ugleda zavila v tančico. Sklepni verz — »z vrednim vredna sem bila, naj se reče« — ni izpoved, temveč ponos. Napetostni sistem teh pesmi je *pudor* in *fama*, sram in to, kar govorijo ljudje; Sulpicija ju ne ponotranji, ampak jima kljubuje.
Znotraj šestih pesmi sta dva registra. 3.13 in 3.14–15 so razmeroma bistre: manifest, tožba nad rojstnim dnem, ki bi ga morala preživeti na podeželju, olajšanje, ko je pot odpovedana. 3.16–18 so zapletene, skoraj stisnjene: ljubosumje nad nizko tekmico v 3.16, očitek med lastno vročico v 3.17, zavozlana preklic v 3.18. Prevod ohranja to težavnost tam, kjer je bistvena — 3.18 je en sam samopopravljajoči se pogojni stavek, en zadržani dih — a hkrati skrbi, da sled misli za bralcem ostane sledljiva.
Za razumevanje je koristno vedeti nekaj o realijah, ki jih Sulpicija uporablja kot družbeno orožje. *Toga* v 3.16 ni meščanska halja, temveč obleka vlačuge; *quasillum*, predivni košek, je znamenje sužnje ali nizke ženske. Sulpicija svoje patricijsko poreklo — »hči Servija« — postavlja nasproti nizkorodni tekmici. Kereni in Kamene so njeno božansko orodje: Venera, Kitereja in Muze, ki so ji pripeljale ljubljenega. Imena bogov in krajev — Arecij, mrzlo podeželsko posestvo, Rim — ostajajo v svoji rimski obliki.
štele, če bi jo zakrila, kakor če jo razgalim komurkoli.
Uslišana po mojih Kamenah mi jo je Kitereja
pripeljala in položila v naročje.
Venera je izpolnila obljubljeno: naj moje radosti pripoveduje,
kdor pravi, da svojih ni imel.
Nočem ničesar zaupati zapečatenim tablicam,
da tega ne bi bral nihče prej kakor moj dragi —
ne, prav prekršek me veseli; nameščati obraz
zaradi govoric me utruja. Vredna, naj se reče, sem bila, in z vrednim mene.
quam nudasse alicui sit mihi fama magis.
Exorata meis illum Cytherea Camenis
attulit in nostrum deposuitque sinum.
Exsoluit promissa Venus: mea gaudia narret,
dicetur si quis non habuisse sua.
Non ego signatis quicquam mandare tabellis,
ne legat id nemo quam meus ante, uelim,
sed peccasse iuuat, uultus componere famae
taedet: cum digno digna fuisse ferar.
in brez Kerinta, žalostna, ga bom morala prestati.
Kaj je slajše od mesta? Ali je pristava primerna za dekle,
in mrzla reka na aretinski njivi?
Zdaj, Mesala, predobro skrbni zame, se že pomiri;
poti so pogosto ob nepravem času, sorodnik.
Odpeljana puščam tu za sabo svoje srce in svoje čute,
čeprav mi ne pustiš, da bi bili po moji volji.
et sine Cerintho tristis agendus erit.
Dulcius urbe quid est? An uilla sit apta puellae
atque Arretino frigidus amnis agro?
Iam, nimium Messalla mei studiose, quiescas;
non tempestiuae saepe, propinque, uiae.
Hic animum sensusque meos abducta relinquo
arbitrio, quamuis non sinis esse, meo.
Zdaj lahko bom na svoj rojstni dan v Rimu.
Naj vsem nam ta dan velja za rojstni,
ki ti zdaj po naključju pride, ko ga najmanj pričakuješ.
Natali Romae iam licet esse tuo.
Omnibus ille dies nobis natalis agatur,
qui nec opinanti nunc tibi forte uenit.
toliko svobode — da ne bi nenadoma padla, uboga norica.
Naj ti bo bolj mar za togo in za vlačugo, potlačeno pod predivom,
kakor za Sulpicijo, hčer Servija:
so pa taki, ki so v skrbeh zame, ki jim je največja bolečina,
da bi popustila mesto neznani postelji.
ker mi zdaj vročina muči utrujeno telo?
Ah, drugače si ne bi želela premagati mračnih bolezni,
kakor le, če bi mislila, da tudi ti tako želiš.
A kaj bi mi koristilo premagati bolezni, če ti
z brezbrižnim srcem lahko prenašaš najine nesreče?
quod mea nunc uexat corpora fessa calor?
A ego non aliter tristes euincere morbos
optarim, quam te si quoque uelle putem.
At mihi quid prosit morbos euincere, si tu
nostra potes lento pectore ferre mala?
kakor sem, se zdi, bila pred nekaj dnevi,
če sem v vsej svoji nespametni mladosti storila karkoli,
kar bi priznala, da mi je bolj žal,
kakor to, da sem te sinoči pustila samega,
želeč prikriti svoj lastni žar.
ac uideor paucos ante fuisse dies,
si quicquam tota commisi stulta iuuenta
cuius me fatear paenituisse magis,
hesterna quam te solum quod nocte reliqui,
ardorem cupiens dissimulare meum.